Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

18.06.2018

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


31.05.2021

Ana Marwan: Zabubljena

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 55 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov