Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov