Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov