Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov