Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov