Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere: Alenka Resman Langus
Ljubljana : Modrijan, 2018
Po pred skoraj desetletjem izdanem romanesknem prvencu Štiri Sneguljčice in Palček je novinar, publicist in pisatelj Roman Rozina izdal še štiri romane: Galerija na izviru Sončne ulice (2010), Štirje v vrsti (2012), z nagrado modra ptica ovenčan Županski kandidat Gams (2014) ter Zločin in ljubezen (2016). Za slednjega in za Galerijo na izviru Sončne ulice je bil nominiran za kresnika. Je tudi avtor novele Relativnosten triptih z vrtnico (2010) in kratkozgodbarske zbirke Šumijo besede domače (2011).
V pripovedi Kolo sreče – po formalnih kriterijih je delo z ozirom na dolžino bližje noveli kot romanu – Roman Rozina problematizira podobne teme kot v nekaterih prejšnjih delih, a z novimi poudarki in drugačnimi zaključki. Ti so še bolj mnogoznačni in še bolj odprti. Osrednjo pripovedno nit svojih del večkrat naplete okrog povprečnega ali obrobnega posameznika, naveličanega pasivnega, »nevidnega« življenja, ki želi izstopiti iz anonimnosti in se izkazati z nadarjenostjo in sposobnostjo, za kateri verjame, da ju ima. Pri tem gre bodisi za umetniško ali politično področje. V svoji naivni, skoraj že arhaični zaverovanosti v univerzalno dobro sveta in človeka v njem, v pravičnost in ljubezen večkrat trči ob trpko realnost, ki jo poganjajo samosvoji mehanizmi.
Dogajanje v Rozinovem prejšnjem romanu Zločin in ljubezen je poganjala kapitalska logika založništva, ki ne izbira sredstev in se ne meni za človekovo notranjost, za njegova čustva, hrepenenje in bolečino. Nasprotno pa se Kolo sreče vrti prav zaradi zavedanja, da so želje in potrebe »malega« človeka pomembnejše kot dobičkonosni kapital. Namesto temačne neperspektivnosti, kamor se je iztekel prejšnji roman, je Rozina kot nekakšen literarni dolg tokrat osnovno linijo z vsemi priveski zasukal v bolj optimistične vode, kjer dobro ponovno zmaga in kjer je človek človeku človek. Pri tem poudarja že skoraj sentimentalno floskulo o pomembnosti in dragocenosti knjig ter njihovi moči spreminjanja življenj, pa naj gre za brezimnega uradnika Joséja, ki se na pragu zrelosti odloči napisati knjigo, jo tudi napiše in izda, za pesniški navdih čakajočega v bukvarni zaposlenega Salmana, zaznamovanega z »bogastvom knjig in materialnim pomanjkanjem kot nujno sestavino za pesniško zorenje«, za osemdesetletno Bohumilo, ki ji dvori precej mlajši odvetnik ali pa za prelestno Gabrielo, ki po spletu bizarnih okoliščin končno najde iskani odsev povsem nove barve. V Gabrieli je, predvsem s kritikom Orhanom, najti odsev nedosegljive Marije iz Galerije na izviru Sončne ulice, pri čemer se večno hrepenenje treh galeristov tako ali drugače razliva domala čez vse protagoniste Kolesa sreče. Z osnovnim vodilom pripovedi, vero v dobro sveta in resnico pa se pisatelj navezuje na roman Štirje v vrsti.
Psihologizacija likov z njihovimi notranjimi dilemami vred ter nepredvidljivi zgodbeni zasuki se skozi prepoznavno zgoščen, a tekoč, obvladan in zadržan avtorski slog izteče v inteligentno zafrkljivo pripoved s številnimi drobnimi tematskimi odvodi, ki so čvrsto sprijeti z osrednjo idejno linijo. V njej ob osebnih tragikomičnih zgodbah oziroma nraveh ne manjka globljih, univerzalnih (eksistencialnih) uvidov ali vsaj namigov nanje.
Razen prepoznavnih imen vseh protagonistov, ki merijo na znane književnike svetovne literature – pri čemer sta Gabrijela in Bohumila ženski izvedenki pisateljev – dela Kolo sreče ni mogoče brati brez uvida satiričnega namiga na realno stanje v umetnosti in kulturi. Delo in položaj literarnega kritika Orhana se na primer odstira iz več zornih kotov, prav tako možnost izdajanja prvencev, pa uborna finančna vrednost umetniškega dela in še kaj. A tudi ta kritika je sprijeta v burleskni preplet zgodb, ki jih z natančno dramaturško zgradbo izpeljana naključja poganjajo v zadovoljitev želja.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere: Alenka Resman Langus
Ljubljana : Modrijan, 2018
Po pred skoraj desetletjem izdanem romanesknem prvencu Štiri Sneguljčice in Palček je novinar, publicist in pisatelj Roman Rozina izdal še štiri romane: Galerija na izviru Sončne ulice (2010), Štirje v vrsti (2012), z nagrado modra ptica ovenčan Županski kandidat Gams (2014) ter Zločin in ljubezen (2016). Za slednjega in za Galerijo na izviru Sončne ulice je bil nominiran za kresnika. Je tudi avtor novele Relativnosten triptih z vrtnico (2010) in kratkozgodbarske zbirke Šumijo besede domače (2011).
V pripovedi Kolo sreče – po formalnih kriterijih je delo z ozirom na dolžino bližje noveli kot romanu – Roman Rozina problematizira podobne teme kot v nekaterih prejšnjih delih, a z novimi poudarki in drugačnimi zaključki. Ti so še bolj mnogoznačni in še bolj odprti. Osrednjo pripovedno nit svojih del večkrat naplete okrog povprečnega ali obrobnega posameznika, naveličanega pasivnega, »nevidnega« življenja, ki želi izstopiti iz anonimnosti in se izkazati z nadarjenostjo in sposobnostjo, za kateri verjame, da ju ima. Pri tem gre bodisi za umetniško ali politično področje. V svoji naivni, skoraj že arhaični zaverovanosti v univerzalno dobro sveta in človeka v njem, v pravičnost in ljubezen večkrat trči ob trpko realnost, ki jo poganjajo samosvoji mehanizmi.
Dogajanje v Rozinovem prejšnjem romanu Zločin in ljubezen je poganjala kapitalska logika založništva, ki ne izbira sredstev in se ne meni za človekovo notranjost, za njegova čustva, hrepenenje in bolečino. Nasprotno pa se Kolo sreče vrti prav zaradi zavedanja, da so želje in potrebe »malega« človeka pomembnejše kot dobičkonosni kapital. Namesto temačne neperspektivnosti, kamor se je iztekel prejšnji roman, je Rozina kot nekakšen literarni dolg tokrat osnovno linijo z vsemi priveski zasukal v bolj optimistične vode, kjer dobro ponovno zmaga in kjer je človek človeku človek. Pri tem poudarja že skoraj sentimentalno floskulo o pomembnosti in dragocenosti knjig ter njihovi moči spreminjanja življenj, pa naj gre za brezimnega uradnika Joséja, ki se na pragu zrelosti odloči napisati knjigo, jo tudi napiše in izda, za pesniški navdih čakajočega v bukvarni zaposlenega Salmana, zaznamovanega z »bogastvom knjig in materialnim pomanjkanjem kot nujno sestavino za pesniško zorenje«, za osemdesetletno Bohumilo, ki ji dvori precej mlajši odvetnik ali pa za prelestno Gabrielo, ki po spletu bizarnih okoliščin končno najde iskani odsev povsem nove barve. V Gabrieli je, predvsem s kritikom Orhanom, najti odsev nedosegljive Marije iz Galerije na izviru Sončne ulice, pri čemer se večno hrepenenje treh galeristov tako ali drugače razliva domala čez vse protagoniste Kolesa sreče. Z osnovnim vodilom pripovedi, vero v dobro sveta in resnico pa se pisatelj navezuje na roman Štirje v vrsti.
Psihologizacija likov z njihovimi notranjimi dilemami vred ter nepredvidljivi zgodbeni zasuki se skozi prepoznavno zgoščen, a tekoč, obvladan in zadržan avtorski slog izteče v inteligentno zafrkljivo pripoved s številnimi drobnimi tematskimi odvodi, ki so čvrsto sprijeti z osrednjo idejno linijo. V njej ob osebnih tragikomičnih zgodbah oziroma nraveh ne manjka globljih, univerzalnih (eksistencialnih) uvidov ali vsaj namigov nanje.
Razen prepoznavnih imen vseh protagonistov, ki merijo na znane književnike svetovne literature – pri čemer sta Gabrijela in Bohumila ženski izvedenki pisateljev – dela Kolo sreče ni mogoče brati brez uvida satiričnega namiga na realno stanje v umetnosti in kulturi. Delo in položaj literarnega kritika Orhana se na primer odstira iz več zornih kotov, prav tako možnost izdajanja prvencev, pa uborna finančna vrednost umetniškega dela in še kaj. A tudi ta kritika je sprijeta v burleskni preplet zgodb, ki jih z natančno dramaturško zgradbo izpeljana naključja poganjajo v zadovoljitev želja.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov