Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.
Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.
Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«
Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.
Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo: »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.
Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.
Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.
Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«
Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.
Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo: »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.
Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov