Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lidija Dimkovska: Črno na belem

16.07.2018

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja

Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.

Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.

Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«

Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.

Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo:  »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.

Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lidija Dimkovska: Črno na belem

16.07.2018

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja

Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Avtorska pisava slovenske in makedonske ustvarjalke Lidije Dimkovske se, tako v poeziji kot prozi, odlikuje s posebno živahnostjo in svežino. Enako je v njeni pesniški zbirki Črno na belem, vendar v malo drugačnem, predvsem tematsko izpeljanem, bolj »pokopališkem« aranžmaju. Čeprav je Dimkovska vedno posegala po zelo aktualnih, kar perečih tematikah, je tej zbirki na delu prej smrt kot življenje, prej daljnovidna obtožnica sveta kot imanentna lirska izpovednost.

Avtoričino dobro znano duhovito poantiranje pesmi le še bolj podčrtuje miselni vzgib, ki vodi njen pesniški glas skozi dobro trideseterico v tri sklope uvrščenih pesmi. Vznemirjajo ga vprašanja, za katera trenutno ni pomirjajočih odgovorov, npr. o sodobnih migracijah, civilizacijskih in kulturnih ambicijah in zaostankih, nacionalnem pohlepu, birokraciji na račun človeškosti, družbenem in socialnem odpovedovanju, etičnih (odprtih) računih, vedno bolj navzočem čustvenem stradanju pri odraslih in pri otrocih, grožnji pozabljanja zgodovine in maličenja avtentičnosti naših življenj.

Lidija Dimkovska je v tem svojem prizadevanju dokaj konkretna – kar ji, poleg drugega, omogoča zanjo značilno lebdenje v medprostoru med pesniškim in proznim izrazom. Pripovednost njenih verzov, morda še najizraziteje v pesmi Wanseejski diptih, s katero pesnica odpira osrednji sklop Dopisovanje s svetom, se ujema s to vrsto angažiranosti, ki bi jo bolj lirski ali metaforični izraz pesmi le stežka prenesel. Dimkovska je svoj pesniški »program« zelo spretno izpeljala. Močne so predvsem njene pomenske paralele, ki jih vedno vtke v svoj tematski okvir, npr. že pri motu zbirke; paralele med tistim, kar je ali je bilo in ga ni več, in tistim, česar ni in nikdar ni bilo, čeprav se nam vedno bolj prikazuje. In naprej: med človekovimi pričakovanji, celo utvarami in resničnostjo, ki jih zna povoziti kot listje na cesti. Med duhovno vertikalo, ki naj bi nas učlovečila, in materialno osnovo sedanjega sveta, ki nam odvzema še zadnje preostanke vesti: »Sprevodnik v čezmejnem avtobusu / je sedeže obrisal / s pozabljeno brošuro o človekovih pravicah.« – ali: »Na mizi v sobi tvojega sonarodnjaka: / dva dela Kapitala in ključ stranišča. / Z lestenca je nihala prosta zanka.«

Nasploh velja, da so številne zanke, grobnice in grobovi v tej poeziji, podtalni prostori za mrtvece različnih vrst – Jude, migrante, azilante, oslabele in neprilagodljive, pregorele in ostarele ljudi – v premem sorazmerju s porušenjem moralne zgradbe tega sveta. Ves čas v tej zbirki čutimo, kako se svet seseda in kako pesnica povezuje našo družbeno civilizacijsko dediščino s svojo izkušnjo razdvojenosti (»Jaz si bom zaželela, da je pol mojega groba tam in pol tu.«), a tudi s »skrivalnicami z Bogom«, ki ga ni ravno na pretek, ko bi ga vendarle potrebovali. V njenem pesniškem arzenalu se zato kar učinkovito oglašata ironija, »vselej lahko večja od življenja« in relativizacija. Tista zdravilna (kot pesniško sredstvo), a tudi tista izrojena (tu tematizirana) ki posameznika napoti do razcepa in ga na koncu obrne samega proti sebi.

Dimkovska je kot avtorica najmočnejša prav v tistih legah, ko njeno pesniško govorico zasede jukstapozicija različnih (konkretnih) realnosti, recimo:  »Na Tretjem programu Makedonskega radia / so odmevale svetovne kulture / in se razlegale po sobi z vonjem po pečeni buči / in nogavicami, obešenimi nad štedilnikom.« Iz teh motivičnih soočanj pogosto prihajajo znameniti paradoksi »Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo,« in celo absurdi »inšpektor za azil«. Ali pa le prosta resnica našega časa, ki je absurd samo na videz, vendar je kruto konsistentna, sistemska, uglašena s človekovimi dejanji.

Življenje in smrt, ki vedno »stojita na straži«, čeprav po pesničinih besedah »življenje se redči, smrt se gosti«, sta pravzaprav tisto »črno na belem«, ki ga ne le izpišeš in podpisuješ, temveč tudi živiš. Zadnja pesem zbirke, Ločila življenja, jasno dopove, četudi ne izpove do živega, kaj vse nas, takšne ali drugačne migrante, deli od zadovoljstva in spokoja: neumestni vprašaji, klicaji, tropičja in narekovaji tam, kjer bi nas morale podpirati osnovne, celo arhetipske vrednote brez kakršnihkoli ločil (dom, domovina, jezik, osebni in kolektivni spomin itn.), torej: v človeški perspektivi.


10.08.2021

Anna Netrebko in Jusif Ejvazov navdušila

Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.


09.08.2021

Achado de Assis: Quincas Borba

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


09.08.2021

Andrej Medved: Rana sled

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


09.08.2021

Arjan Pregl: Dolga zgodba

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


09.08.2021

Irena Cerar: Pravljične poti brez meja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


06.08.2021

Krt

Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.


06.08.2021

Luka

Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.


06.08.2021

Nihče

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.


06.08.2021

Nihče

Film se zelo kmalu prelevi v neizprosen, ultra nasilen akcijski film.


02.08.2021

Tomo Virk: Literatura in etika

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Barbara Zupan.


02.08.2021

Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


02.08.2021

Bojan Sedmak: Violina v vodnjaku

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


30.07.2021

Križarjenje skozi džunglo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.07.2021

Snake Eyes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.07.2021

Stari

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.07.2021

Sonja Jončeva in Martin Sušnik

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.07.2021

John Ashbery: Diagram porečja

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Jure Franko.


26.07.2021

Nicolas Mathieu: Njihovi otroci za njimi

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Barbara Zupan.


26.07.2021

Frederic C. Lane: Benetke, pomorska republika

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


26.07.2021

Emil Filipčič: Nepočesane misli

Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


Stran 55 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov