Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Evald Flisar: Greh

16.07.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.

Ljubljana : Sodobnost, 2017

Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.

Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.

Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se  posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.

Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Evald Flisar: Greh

16.07.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.

Ljubljana : Sodobnost, 2017

Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.

Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.

Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se  posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.

Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov