Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov