Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov