Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Lidija Hartman

Ljubljana : Založba Spes, 2018

V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.

Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In  sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.

V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«

Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.

Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.