Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov