Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
Avtroica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Založba Spes, 2018
V knjigi Prelivi slik, besed in oblik novomeški pesnik Smiljan Trobiš s svojimi besedami ilustrira likovna dela. Verjetno je zadano nalogo sprejel kot izziv – kako skozi ponujene vizualne podobe z besedami izslikati tudi del sebe. Pesmi se nizajo v nekakšnih kratko kratkih ubesedenih podobah, opisanih zgodbah. Izbor pesmi od leta 1998 je fragmentaren, redke, bolj izjema kot pravilo, so intimnejše pesmi, ki pa ne »ilustrirajo« podob. Vse je ubesedeno dokaj podrobno in natančno, s poudarki na posebnostih in različnostih. Da ne bi zapadel v rutino in povprečnost, pesnik vsakokrat kaj spremeni, četudi so si podobe, recimo ob Krki, ki je priljubljen vizualni motiv, podobne.
Tâko pisanje je seveda daleč od filozofske transcendence, tudi od globljih eksistencialnih ali psiholoških premis, je pa navzoča intuicija. Pesnikovo sporočilo temelji na tem, da na svetu ničesar ne moremo sami, zato v zapisih ob teh podobah – kot v Drugem – išče sebstvo. In sobivanje. Res je, da si podob ni izbiral pesnik sam in pisal o njih po lastni afiniteti, temveč je moral ob taki zasnovi delovati do vseh enako pošteno. To seveda ne more biti v prid umetniški svobodi, ki je za kvalitetno ustvarjanje ključna. Zapisi se menjavajo, kot se menjavajo vizualni vtisi. Včasih kot stereotipi, drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom, med eno in drugo podobo. Razlike med opevanjem različnih motivov so v posameznih nizih pesmi v poglavjih zglajene. Ob njih avtorjeva vprašanja in odgovori nikoli ne povedo vsega, a hkrati bralca tudi ne puščajo v popolni negotovosti.
V uvodnem sonetu prve likovne kolonije pred dvajsetimi leti, ki je imela naslov Sedem stoletij svetlobe in senc, je pesnik iskal smisel barve, ob trinajstih malovrstičnicah pa v prostem verzu nizal svoje prebliske kot nekakšne duhovne portrete. Sanjaril. Se čudil. Občudoval. In ugotavljal: »Slika je del sveta. / Tisti neresnični del, / ki je in ki ga ni, / a tako gotovo zveni, / da se ob njem vsa trdota sveta / razblini in spremeni.«
Drugo poglavje prinaša pesmi ob likovni koloniji z enakim naslovom dve leti pozneje in se prav tako začne z uvodnim sonetom. Pesem Slikar in angel je prispodoba iskanja ustvarjalnega navdiha. Pač pa je Trobiševa predstavitev tokratnih trinajstih ustvarjalcev (še) bolj podrejena avtorjem akvarelov, slik in kipov. Pri tem je število verzov vsakič podrejeno imenu in priimku avtorja določene podobe, s čimer ustvarja nekakšne mini akrostihe. Tretje poglavje ob likovni koloniji Vedute ob Krki začenjata kratek moto in uvodna pesem, pri kateri v pesniku vsaka slika novo zvezdo prebudi. Tokrat jih je petnajst. Četrto poglavje je posvečeno kiparskim motivom z naslovom Tretja razsežnost, peto motivom situl med preteklostjo in sedanjostjo, šesto, sedmo in osmo znova motivom iz kamna. Ob likovnem projektu avtorice Jožice Škof Opus štirih elementov se štirje kratki prozni zapisi spogledujejo s štirimi pesmicami v kratko pesnitev Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo. Deseto in enajsto poglavje polnijo drobne pesmičice ob likovnih podobah na dveh s slikami opremljenih koledarjih. Za zaključek še daljši akrostih Jožici Škofovi po 25 letih prijateljstva in sodelovanja in spremno besedilo umetnostnega zgodovinarja Jožefa Matijeviča.
Trobiševe pesmi v zbirki Prelivi slik, besed in oblik vodijo bralca od slike do slike, v tok z vselej navidezno različnim izhodiščem. Gre za potovanje z nepredvidljivimi zapleti od podobe do podobe, za srečanje z raznolikimi situacijami in miselnimi preizkusi. Pri tem nova spoznanja ne ponujajo enostavno berljive vsebine, le-ta se počasi lušči, sestavljena iz drobcev raznorodnih zapisov od kratkih pesmi do prigodnic. Verzi in kratki priložnostni zapisi skozi raznovrstne likovne predloge kažejo življenje, sestavljeno iz usedlin in ostankov, obarvano s svetlejšo konotacijo in izhodom, ki vselej najde svoje pozitivno mesto.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov