Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov