Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov