Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov