Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe
Bere: Lidija Hartman.
Prešov : Fraktál, 2018
Slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna raziskovalka, publicistka in urednica Stanislava Chrobáková Repar je tudi doktorica literarnih ved. V Slovenijo se je preselila leta 2001, zadnja tri leta pa živi na Finskem, kjer je dobila idejo za knjigo Iniciacije ali književnost onkraj vidnega. »Nastala je«, kot pravi uvodoma, »ker je bilo veliko narejeno. In bi bila še bolj obsežna, če bi upoštevala resnično vse, kar je vodilo moje korake, misli in pisalo (pravzaprav prste na tipkovnici in kurzor na zaslonu) v zadnjih dveh desetletjih.« Po znanem afriškem pregovoru je najboljši čas za saditev drevesa dvajset let nazaj, drugi najboljši čas pa je zdaj. Avtorica je sadila vseh dvajset let, zdaj vabi bralca v svoj gozd. V knjigi, ki jo uvajajo Subverzivna premišljevanja o ustvarjanju žensk in reprezentacijah ženske diskurzivnosti v literaturi, sporoča, »kam vse je prišla in kaj je na dnu (literarnih) oceanov, rek, tolmunov, tudi močvirij razkrila«.
Upoštevajoč Poniževo tezo o eseju (iz njegove knjige Esej) ima literarna ustvarjalnost Stanislave Chrobákove Repar v bistvu iste korenine. Kadar je v njenem zanimanju pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, to je v črtico, novelo, roman ali pesem v prozi, kar velja predvsem za avtoričino eksistencialno naravnano zbirko v prostem verzu oblikovanih pesmi Obešanje na zvon, v kateri je njena ekspresivna pesniška govorica docela uglašena s feminističnimi prizadevanji. Ko pa je njen interes znanstven, esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, na primer v znanstveno razpravo, traktat ali literarno kritiko. Njeno vodilo pri pisanju esejev in pri zgradbi cele knjige je lastna predstava o svetu, položaju ženske v njem in njene literarne ustvarjalnosti, kar se zrcali v svobodni in radovedni, skeptični in raziskovalni, a tudi ostro kritični avtorici. To se je pokazalo že v njeni zbirki esejev Agonija smisla, s katero se je leta 2016 uvrstila med štiri nominirance za Rožančevo nagrado. Tudi v knjigi Inciacije, nekoliko milejši nadgradnji oziroma nadaljevanju refleksije slovenske kulture s poudarkom na literaturi in posebej pesništvu žensk, je avtoričina empirična izkušnja pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta. Uvod je napisala antropologinja in raziskovalka dr. Renata Šribar, ki meni, da je avtoričina ostrina v tem zahtevnem žanru pisanja izraz posebnega poguma, njene vsestranske ustvarjalnosti in izjemne lucidnosti.
Večplastnost je verjetno najustreznejša besedna oznaka, že ko se sprehodimo s pogledom po kazalu, kaj šele, ko se počasi premikamo od besedila do besedila. Kajti knjiga s svojo uporniško, samosvojo, odločno in izredno znanstveno natančno govorico zagotovo ni namenjena enostavnemu, hitremu branju. Še posebej to velja za drugi, bolj teoretsko zasnovani del, v katerem avtorica predstavlja miselna orodja. O performativnih jezikih poezije govorita poglavji Jeziki, pisave, razpotja in Feminizem, genealogije.
Knjižne ocene pesniških zbirk bi bile z razširjenim naborom morda bolj opažene v posebni knjižni obliki, a so verjetno zaradi izbora pesnic, ob katerih je avtorica razčlenjevala problematiko žensk, zbrane v eno izmed poglavij te knjige: Interpretacije, ginokritika. V teh besedilih namreč ne gre le za literarno-kritiško oceno pesniških zbirk, temveč za celostno obravnavo oziroma za feministično kritiko, ki proučuje žensko ustvarjanje. Prav zato zaslužijo prav tu posebno pozornost, in ne zato, ker bi v knjigi želela predvsem predstaviti avtorice, ki so kakovostne, a se ji zdijo zapostavljene v javnosti. Ker to pravzaprav ne drži. Razen morda dveh ali treh, so večinoma predstavljene zelo znane slovenske pesnice, med njimi še posebej Svetlana Makarovič, s katero se poglavje začenja, in tudi nekatere za poezijo nagrajene pesnice, med njimi Maja Vidmar, Meta Kušar, Barbara Korun, Anja Golob in druge.
Četrti sklop sestavljata poglavje o projektu »Najvišji označevalec« z vidika ustvarjalnih žensk (in peščice moških) in Posebna priloga o položaju ustvarjalk, sestavljena iz anketnih odgovorov številnih pisateljic, pesnic, dramatičark, filozofinj, teoretičark feminističnih misli in študijev spola iz Slovenije, Slovaške, Češke in Hrvaške. Tudi iz teh anketnih odgovorov, v letih 2003 do 2008 objavljenih v reviji Apokalipsa, vznika avtoričino (tokrat uredniško) skoraj obsesivno premišljevanje o problematiki spola v književnosti in ukvarjanje s problemom odnosa do ženske v kulturi nasploh.
Knjiga je fragmentarno sestavljena iz večinoma že objavljenih esejev, česar avtorica ne skriva. Celo več, vsa že objavljena besedila so dosledno faktografsko dokumentirana. Nekatera so bila za knjigo dopolnjena ali zaradi kvalitete avtorsko dodelana, besedila, ki jih ni na bibliofilskem seznamu in besedila z zvočnih posnetkov pa so poleg uvoda in zaključka, ki smiselno zaokrožata knjigo in ji zagotavljata kompleksnost, prvič objavljena. Če je subjektivnost ena izmed osnovnih značilnosti eseja in avtorica piše o svojih osebnih izkušnjah in lastnih pogledih na problem, je v besedilu nenehno navzoča, ko izraža svoje mnenje, in se zato bralcu ni treba spraševati, kaj je želela povedati, kot je to značilno za fikcijsko literaturo. Seveda ni naključje, da je Stanislava Chrobáková Repar za moto k zaključnemu besedilu, ki je v vsej 250 strani debeli knjigi Iniciacije ali književnost onkraj vidnega morda najbolj oseben, zapisala citat iz Kierkegaardovega Zaključnega neznanstvenega pripisa: »Subjektivnost je resnica.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov