Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Blatnik: Ugrizi

05.11.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta  Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.

Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.

Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.

Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.

Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Blatnik: Ugrizi

05.11.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta  Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.

Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.

Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.

Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.

Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov