Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Blatnik: Ugrizi

05.11.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta  Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.

Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.

Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.

Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.

Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Blatnik: Ugrizi

05.11.2018

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Andrej Blatnik je eden najvidnejših piscev kratke proze, temu žanru je posvetil kar nekaj uspešnih in odmevnih zbirk. Eksistencializmu, opaznemu v prvi zbirki, je sledil odvod v novele in potem obrat v kratke kratke zgodbe. Do skrajnosti ogolelo formo slednjih smo v času nastanka razumeli kot odmev proznega minimalizma, podobno kot pri kratkih impresijah Igorja Zabela je bila opazna sorodnost z ameriško tradicijo, recimo z Raymondom Carverjem; danes bi reference razširili še z navezovalnimi mikrofikcijami latinskoameriških avtorjev, recimo Andresa Neumana ali Augusta  Monterossa, če omenimo samo dva pred kratkim prevedena in zato bolj zasidrana v spomin.

Pri Blatnikovih kratkih gre za očrte in krokije, ki v nasprotju z bolj razčlenjenim in psihološko poglobljenim dogajanjem, značilnim za novelo, kakršno poznamo iz ruske in nemške tradicije, skušajo ujeti trenutke, ko je svet ranljiv in je za naprej vse mogoče. Gre za zaustavljene trenutke odločitve, in tako se ena od Blatnikovih preteklih zgodb tudi imenuje : vse je v zraku, kot v zgodbi Bobnarjev zamah se čas ustavi v zamrznjeni legi, vse obvisi in se lahko sprevrže v katastrofo ali v nepopisen uspeh glasbene skupine. Nadaljevanje, v katerem bi lahko z gotovostjo špekulirali o rezultatu, seveda umanjka, konci so načeloma odprti. Zgodbe iz zadnjih zbirk se ukvarjajo z odnosi med spoloma oziroma s tem, kaj ljubimo, kadar ljubimo, in so pogosto napisane v dialoški obliki, vendar je dialog skoraj dramski, torej več zamolči, kot pove, in daje občutek zagatne atmosfere in ne do konca pojasnjene situacije. Negotovost nadaljevanja, ki je bila prej posvečena času, se je zdaj osredotočila na odnos, ki se spreminja in zahteva drugačno ubesedenje, drugačno partnersko zavezo. Ta mora biti vsaj tipajoče nakazana, če že ne do konca izrečena : pri tem je Blatnik seveda detektiral, da je partnerski odnos postajal vse bolj stvar dogovarjanja o tem, kakšen odnos je še mogoč in sprejemljiv za oba, in z drobnimi niansami razkrival, kaj si ob spremenjenih ljubezenskih neredih predstavlja vsak izmed partnerjev.

Zdaj so izšli Ugrizi, zbirka devetdesetih kratkih zgodb. Že količina govori o njihovem obsegu : Andrej Blatnik je sicer že prej napisal zgodbo z eno samo vrstico, pravzaprav vprašanjem, kar je podobno pesniškemu monostihu, kakršne so pred dobrim stoletjem pisali pesniški mojstri izbrisovanja in ogolevanja besed. Zdaj se forma še skrči, čeprav ne vztraja pri škrtosti, nekatere zgodbe se prav razmahnejo, na dobro stran ali celo več. Še vedno pa je zanje značilno, da poskušajo ujeti trenutek, tudi v preteklosti : brezlasec se spominja svojih pubertetniških neizpeljanih avantur, ki jih je preprečila hora legalis, ženska poskuša definirati svoj odnos do otrok z dvojnim zanikanjem, ženska s smrtno diagnozo odlaša samomor tako dolgo, da začne dvomiti v diagnozo, atentator razmišlja o tem, kako bo sprožil nase. Še vedno gre za izredno zgoščen pogled na določeno situacijo, še vedno se lahko stvari razpletejo tako ali drugače, horizont pričakovanja ni zmaknjen, temveč umanjka. Zgodba bralca pripelje do hipnega vpogleda, odtegne pa mu rezultat, ki bi ga utrdil v takšnem ali drugačnem prepričanju.

Tisto, kar je v Ugrizih novo, je predvsem kozmopolitska razsežnost, pripovedni prostor se je razširil enako, kot se je z globalizacijo svet stisnil. Tako imamo žene generalov, ki ob pikniku pripravljajo udar, če so se že možje zanemarili in jim je bolj do piva kot do puča. Imamo resne in motene morilce in imamo žanrsko kodirane situacije, ki se jih ne bi sramovali apologeti trdega kriminalnega žanra, tudi filmskega, recimo kakšen Tarantino. Vendar pa je z razprtjem in dostopnostjo sveta prišlo tudi do nove vrste osamljenosti, do izgubljenosti med številnimi možnostmi, in takšna shizofrena dostopnost vsega je tudi nekoliko tesnobna. Če je vsaka pot mogoča in enaka ostalim, to seveda povzroča tesnobo odločanja in zavest o absurdnosti odločitev; kar nekaj je kratkih zgodb, ki poženejo protagoniste iz varnih in družabnih interierjev, provizoričnih zatočišč večnih popotnikov, v noč, negotovost, v romanje do naslednjega zapika. Tako dobimo enak občutek, kot ob prozi ali scenarijih Sama Sheparda; gre za sodobne kavboje, večne nomade, ki se svoje obsojenosti na vandranje zavedajo in ga po moško, čeprav neradi, jemljejo nase.

Ugrizi se od prejšnjih Blatnikovih zgodb ločujejo tudi po rabi jezika. Ta v nekaterih, zgodbah, ne vseh, postane nekoliko arhaiziran. Priziva leporečje pesnikovalcev in rimačev, kot bi se Blatnikovi junaki mestoma zavedli, da nastopajo v zgodbi in poskušajo izkušnjo podati v literariziranem jeziku, z zamenjanim vrstnim redom in težnjo po rimi. To pa seveda priklicuje literarno tradicijo, recimo tisto iz poetične drame, kakršno poznamo recimo pri Danetu Zajcu ali Gregorju Strniši; pri slednjem gre za priklicevanje moralitet in podobnih arhaičnih žanrov, pri Blatniku drsi proti ljudskemu in pregovornemu. To je premik od prejšnjega avtorjevega minimalizma, ki vzpostavlja do pisanja določeno distanco in nekoliko karikira pripovedovalce. Oziroma izpostavlja njihovo ujetost v literaturo, njihovo izročenost stvarniku, v tem primeru seveda avtorju kratke zgodbe. Kajti po metafikciji, ki jo je Blatnik pisal, nedolžnost ni več mogoča, refleksija o žanrih in dometu literature se lahko le prikrije.


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 48 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov