Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzija: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
O generalu Rudolfu Maistru je na prvi pogled vse jasno. Maribor s Štajersko do današnje meje na severu je z orožjem iztrgal iz objema glasnikov velikonemških sanj o »mostu do Jadrana«. Bil je mož, ki je znal v odločilnem trenutku prevesiti tehtnico na stran številčnejšega, a gospodarsko in organizacijsko šibkejšega slovenskega prebivalstva, ki je vedno bolj podlegalo germanizaciji. Toda v stoletju po koncu I. svetovne vojne in bojev za severno mejo, je bila ta podoba večkrat načeta, postavljena na glavo. V slovenski zgodovini bi najbrž zaman iskali osebnost, o kateri bi obstajalo toliko protislovnih sodb, kot se jih je napletlo okrog prvega slovenskega generala!
Kajti Maister je s svojo vizijo slovenske države tako presegal večino sodobnikov, da so ga kar naprej poskušali spodnesti in se ga odkrižati. Pa tudi mnogi njihovi nasledniki bi najraje videli, da ga ne bi bilo. Ker se ga ni dalo kar izbrisati, so mu že v prvi, predvsem pa v drugi Jugoslaviji podtikali različne nečednosti, ga celo razglašali za izdajalca in odrivali v muzejske depoje. O njem so pogosto pisali ljudje – tudi po naročilu političnih veljakov – ki jim je bilo zgodovinopisje bolj orodje za obračunavanje kot resno raziskovanje.
V knjižno zbirko Albumi uvrščena predstavitev vojaka, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra se skozi goščavje dejstev, spominov in razmišljanj postopoma prebije do njegove kolikor mogoče objektivne, večplastne in večglasne podobe. Življenjepisno faktografijo dopolnjujejo pogledi v njegovo zasebno življenje in arhive ter izjave in zapisi ljudi, ki so mu bili blizu ali so brez izdatne ideološke dioptrije raziskovali njegovo življenje in čas.
Predvsem življenjepisni prvi del albuma, Rod in dom, sta napisala Mihael Glavan, izvrstni poznavalec pisnega gradiva, shranjenega predvsem v osrednji knjižnici NUK, in zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, ki je opozoril tudi na nekatere podrobnosti in manj znana dejstva, kot so nejasnosti glede Maistrove častniške stopnje. Glavan je sledil Maistrovi življenjski poti z množico dokumentov in odlomkov iz obsežnejših virov zapisov in posnetih razmišljanj sorodnikov in sodobnikov o Maistru. Svoje sodbe in poudarke je prepletal z besedami Bruna Hartmana, Sergeja Vrišerja in Jara Dolarja pa tudi Maksa Šnuderla in Toneta Partljiča, ki sta pisanju o Maistru dala literarno obliko, ter vojakov Marijana F. Kranjca in Janeza J. Švajncerja, samega Maistra in drugih.
Drugi del, Poezija, prinaša ponatis zbirke Kitica mojih s komentarji Mihaela Glavana o razsežnostih pesnjenja Maistra s pesniškim imenom Vojanov in prispevek skladatelja Andreja Missona o dosedanjih uglasbitvah posameznih generalovih pesmi. Gradivo za tretji del albuma – Ponatisi, odlomki, spominski članki – je s pestrim izborom oblikoval Aleš Berger. Na čelo je postavil samega generala, na konec pa zapis njegovega sina Boruta z zgovornim naslovom Bil je dober in prijeten, a hkrati neizprosen mož.
Četrti del, Maistrovo posmrtno življenje, je posebna obogatitev knjige. Prva Alenka Puhar razmišlja o usodi Maistrovega ugleda med ljudmi. »Vsega je bilo,« pravi, »čaščenja in zaničevanja, ignoriranja in podiranja, vznesenih in grdih besed, postavljanja in skrivanja kipov, slavospevov in zaukazanega molčanja …« Milček Komelj nato razkriva zgodbe spomeniških in drugih upodobitev generala Maistra ter peripetij, povezanih z njimi, Vlasta Stavbar opisuje komaj verjetno usodo Maistrove zasebne knjižnice, Alenka Juvan pa piše o Maistrovi rojstni hiši in muzeju v njej v Kamniku. Peter Krečič v predzadnjem prispevku opisuje Plečnikova načrta za Maistrov grob oziroma grobnico. Obe zamisli sta iz še nepojasnjenih razlogov ostali neuresničeni; videti je le, kot da so Maistrovi nasprotniki v zaodrju še vedno pri močeh?! Od generala se nazadnje v imenu združenih potomcev borcev za severno mejo poslovi predsednik Zveze društev generala Maistra Milan Lovrenčič. K albumu seveda sodi slikovno gradivo; iz svoje bogate domoznanske zbirke in od drugod ga je zbral in poznavalsko komentiral galerist in založnik Primož Premzl.
Za sklep zapisa o albumu Rudolf Maister – sto let severne meje bi težko našli primernejše besede, kot jih je pred dobrimi petdesetimi leti zapisal Makso Šnuderl. Še vedno so aktualne: »Ne vem, če je bilo kdaj v zgodovini toliko ljudi tako nehvaležnih toliko ljudem, kakor je naša družba nehvaležna Maistrovim borcem, brez katerih ne bi bilo slovenskega Maribora.«
Avtor recenzija: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
O generalu Rudolfu Maistru je na prvi pogled vse jasno. Maribor s Štajersko do današnje meje na severu je z orožjem iztrgal iz objema glasnikov velikonemških sanj o »mostu do Jadrana«. Bil je mož, ki je znal v odločilnem trenutku prevesiti tehtnico na stran številčnejšega, a gospodarsko in organizacijsko šibkejšega slovenskega prebivalstva, ki je vedno bolj podlegalo germanizaciji. Toda v stoletju po koncu I. svetovne vojne in bojev za severno mejo, je bila ta podoba večkrat načeta, postavljena na glavo. V slovenski zgodovini bi najbrž zaman iskali osebnost, o kateri bi obstajalo toliko protislovnih sodb, kot se jih je napletlo okrog prvega slovenskega generala!
Kajti Maister je s svojo vizijo slovenske države tako presegal večino sodobnikov, da so ga kar naprej poskušali spodnesti in se ga odkrižati. Pa tudi mnogi njihovi nasledniki bi najraje videli, da ga ne bi bilo. Ker se ga ni dalo kar izbrisati, so mu že v prvi, predvsem pa v drugi Jugoslaviji podtikali različne nečednosti, ga celo razglašali za izdajalca in odrivali v muzejske depoje. O njem so pogosto pisali ljudje – tudi po naročilu političnih veljakov – ki jim je bilo zgodovinopisje bolj orodje za obračunavanje kot resno raziskovanje.
V knjižno zbirko Albumi uvrščena predstavitev vojaka, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra se skozi goščavje dejstev, spominov in razmišljanj postopoma prebije do njegove kolikor mogoče objektivne, večplastne in večglasne podobe. Življenjepisno faktografijo dopolnjujejo pogledi v njegovo zasebno življenje in arhive ter izjave in zapisi ljudi, ki so mu bili blizu ali so brez izdatne ideološke dioptrije raziskovali njegovo življenje in čas.
Predvsem življenjepisni prvi del albuma, Rod in dom, sta napisala Mihael Glavan, izvrstni poznavalec pisnega gradiva, shranjenega predvsem v osrednji knjižnici NUK, in zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, ki je opozoril tudi na nekatere podrobnosti in manj znana dejstva, kot so nejasnosti glede Maistrove častniške stopnje. Glavan je sledil Maistrovi življenjski poti z množico dokumentov in odlomkov iz obsežnejših virov zapisov in posnetih razmišljanj sorodnikov in sodobnikov o Maistru. Svoje sodbe in poudarke je prepletal z besedami Bruna Hartmana, Sergeja Vrišerja in Jara Dolarja pa tudi Maksa Šnuderla in Toneta Partljiča, ki sta pisanju o Maistru dala literarno obliko, ter vojakov Marijana F. Kranjca in Janeza J. Švajncerja, samega Maistra in drugih.
Drugi del, Poezija, prinaša ponatis zbirke Kitica mojih s komentarji Mihaela Glavana o razsežnostih pesnjenja Maistra s pesniškim imenom Vojanov in prispevek skladatelja Andreja Missona o dosedanjih uglasbitvah posameznih generalovih pesmi. Gradivo za tretji del albuma – Ponatisi, odlomki, spominski članki – je s pestrim izborom oblikoval Aleš Berger. Na čelo je postavil samega generala, na konec pa zapis njegovega sina Boruta z zgovornim naslovom Bil je dober in prijeten, a hkrati neizprosen mož.
Četrti del, Maistrovo posmrtno življenje, je posebna obogatitev knjige. Prva Alenka Puhar razmišlja o usodi Maistrovega ugleda med ljudmi. »Vsega je bilo,« pravi, »čaščenja in zaničevanja, ignoriranja in podiranja, vznesenih in grdih besed, postavljanja in skrivanja kipov, slavospevov in zaukazanega molčanja …« Milček Komelj nato razkriva zgodbe spomeniških in drugih upodobitev generala Maistra ter peripetij, povezanih z njimi, Vlasta Stavbar opisuje komaj verjetno usodo Maistrove zasebne knjižnice, Alenka Juvan pa piše o Maistrovi rojstni hiši in muzeju v njej v Kamniku. Peter Krečič v predzadnjem prispevku opisuje Plečnikova načrta za Maistrov grob oziroma grobnico. Obe zamisli sta iz še nepojasnjenih razlogov ostali neuresničeni; videti je le, kot da so Maistrovi nasprotniki v zaodrju še vedno pri močeh?! Od generala se nazadnje v imenu združenih potomcev borcev za severno mejo poslovi predsednik Zveze društev generala Maistra Milan Lovrenčič. K albumu seveda sodi slikovno gradivo; iz svoje bogate domoznanske zbirke in od drugod ga je zbral in poznavalsko komentiral galerist in založnik Primož Premzl.
Za sklep zapisa o albumu Rudolf Maister – sto let severne meje bi težko našli primernejše besede, kot jih je pred dobrimi petdesetimi leti zapisal Makso Šnuderl. Še vedno so aktualne: »Ne vem, če je bilo kdaj v zgodovini toliko ljudi tako nehvaležnih toliko ljudem, kakor je naša družba nehvaležna Maistrovim borcem, brez katerih ne bi bilo slovenskega Maribora.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov