Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzija: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
O generalu Rudolfu Maistru je na prvi pogled vse jasno. Maribor s Štajersko do današnje meje na severu je z orožjem iztrgal iz objema glasnikov velikonemških sanj o »mostu do Jadrana«. Bil je mož, ki je znal v odločilnem trenutku prevesiti tehtnico na stran številčnejšega, a gospodarsko in organizacijsko šibkejšega slovenskega prebivalstva, ki je vedno bolj podlegalo germanizaciji. Toda v stoletju po koncu I. svetovne vojne in bojev za severno mejo, je bila ta podoba večkrat načeta, postavljena na glavo. V slovenski zgodovini bi najbrž zaman iskali osebnost, o kateri bi obstajalo toliko protislovnih sodb, kot se jih je napletlo okrog prvega slovenskega generala!
Kajti Maister je s svojo vizijo slovenske države tako presegal večino sodobnikov, da so ga kar naprej poskušali spodnesti in se ga odkrižati. Pa tudi mnogi njihovi nasledniki bi najraje videli, da ga ne bi bilo. Ker se ga ni dalo kar izbrisati, so mu že v prvi, predvsem pa v drugi Jugoslaviji podtikali različne nečednosti, ga celo razglašali za izdajalca in odrivali v muzejske depoje. O njem so pogosto pisali ljudje – tudi po naročilu političnih veljakov – ki jim je bilo zgodovinopisje bolj orodje za obračunavanje kot resno raziskovanje.
V knjižno zbirko Albumi uvrščena predstavitev vojaka, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra se skozi goščavje dejstev, spominov in razmišljanj postopoma prebije do njegove kolikor mogoče objektivne, večplastne in večglasne podobe. Življenjepisno faktografijo dopolnjujejo pogledi v njegovo zasebno življenje in arhive ter izjave in zapisi ljudi, ki so mu bili blizu ali so brez izdatne ideološke dioptrije raziskovali njegovo življenje in čas.
Predvsem življenjepisni prvi del albuma, Rod in dom, sta napisala Mihael Glavan, izvrstni poznavalec pisnega gradiva, shranjenega predvsem v osrednji knjižnici NUK, in zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, ki je opozoril tudi na nekatere podrobnosti in manj znana dejstva, kot so nejasnosti glede Maistrove častniške stopnje. Glavan je sledil Maistrovi življenjski poti z množico dokumentov in odlomkov iz obsežnejših virov zapisov in posnetih razmišljanj sorodnikov in sodobnikov o Maistru. Svoje sodbe in poudarke je prepletal z besedami Bruna Hartmana, Sergeja Vrišerja in Jara Dolarja pa tudi Maksa Šnuderla in Toneta Partljiča, ki sta pisanju o Maistru dala literarno obliko, ter vojakov Marijana F. Kranjca in Janeza J. Švajncerja, samega Maistra in drugih.
Drugi del, Poezija, prinaša ponatis zbirke Kitica mojih s komentarji Mihaela Glavana o razsežnostih pesnjenja Maistra s pesniškim imenom Vojanov in prispevek skladatelja Andreja Missona o dosedanjih uglasbitvah posameznih generalovih pesmi. Gradivo za tretji del albuma – Ponatisi, odlomki, spominski članki – je s pestrim izborom oblikoval Aleš Berger. Na čelo je postavil samega generala, na konec pa zapis njegovega sina Boruta z zgovornim naslovom Bil je dober in prijeten, a hkrati neizprosen mož.
Četrti del, Maistrovo posmrtno življenje, je posebna obogatitev knjige. Prva Alenka Puhar razmišlja o usodi Maistrovega ugleda med ljudmi. »Vsega je bilo,« pravi, »čaščenja in zaničevanja, ignoriranja in podiranja, vznesenih in grdih besed, postavljanja in skrivanja kipov, slavospevov in zaukazanega molčanja …« Milček Komelj nato razkriva zgodbe spomeniških in drugih upodobitev generala Maistra ter peripetij, povezanih z njimi, Vlasta Stavbar opisuje komaj verjetno usodo Maistrove zasebne knjižnice, Alenka Juvan pa piše o Maistrovi rojstni hiši in muzeju v njej v Kamniku. Peter Krečič v predzadnjem prispevku opisuje Plečnikova načrta za Maistrov grob oziroma grobnico. Obe zamisli sta iz še nepojasnjenih razlogov ostali neuresničeni; videti je le, kot da so Maistrovi nasprotniki v zaodrju še vedno pri močeh?! Od generala se nazadnje v imenu združenih potomcev borcev za severno mejo poslovi predsednik Zveze društev generala Maistra Milan Lovrenčič. K albumu seveda sodi slikovno gradivo; iz svoje bogate domoznanske zbirke in od drugod ga je zbral in poznavalsko komentiral galerist in založnik Primož Premzl.
Za sklep zapisa o albumu Rudolf Maister – sto let severne meje bi težko našli primernejše besede, kot jih je pred dobrimi petdesetimi leti zapisal Makso Šnuderl. Še vedno so aktualne: »Ne vem, če je bilo kdaj v zgodovini toliko ljudi tako nehvaležnih toliko ljudem, kakor je naša družba nehvaležna Maistrovim borcem, brez katerih ne bi bilo slovenskega Maribora.«
Avtor recenzija: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
O generalu Rudolfu Maistru je na prvi pogled vse jasno. Maribor s Štajersko do današnje meje na severu je z orožjem iztrgal iz objema glasnikov velikonemških sanj o »mostu do Jadrana«. Bil je mož, ki je znal v odločilnem trenutku prevesiti tehtnico na stran številčnejšega, a gospodarsko in organizacijsko šibkejšega slovenskega prebivalstva, ki je vedno bolj podlegalo germanizaciji. Toda v stoletju po koncu I. svetovne vojne in bojev za severno mejo, je bila ta podoba večkrat načeta, postavljena na glavo. V slovenski zgodovini bi najbrž zaman iskali osebnost, o kateri bi obstajalo toliko protislovnih sodb, kot se jih je napletlo okrog prvega slovenskega generala!
Kajti Maister je s svojo vizijo slovenske države tako presegal večino sodobnikov, da so ga kar naprej poskušali spodnesti in se ga odkrižati. Pa tudi mnogi njihovi nasledniki bi najraje videli, da ga ne bi bilo. Ker se ga ni dalo kar izbrisati, so mu že v prvi, predvsem pa v drugi Jugoslaviji podtikali različne nečednosti, ga celo razglašali za izdajalca in odrivali v muzejske depoje. O njem so pogosto pisali ljudje – tudi po naročilu političnih veljakov – ki jim je bilo zgodovinopisje bolj orodje za obračunavanje kot resno raziskovanje.
V knjižno zbirko Albumi uvrščena predstavitev vojaka, pesnika in bibliofila Rudolfa Maistra se skozi goščavje dejstev, spominov in razmišljanj postopoma prebije do njegove kolikor mogoče objektivne, večplastne in večglasne podobe. Življenjepisno faktografijo dopolnjujejo pogledi v njegovo zasebno življenje in arhive ter izjave in zapisi ljudi, ki so mu bili blizu ali so brez izdatne ideološke dioptrije raziskovali njegovo življenje in čas.
Predvsem življenjepisni prvi del albuma, Rod in dom, sta napisala Mihael Glavan, izvrstni poznavalec pisnega gradiva, shranjenega predvsem v osrednji knjižnici NUK, in zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, ki je opozoril tudi na nekatere podrobnosti in manj znana dejstva, kot so nejasnosti glede Maistrove častniške stopnje. Glavan je sledil Maistrovi življenjski poti z množico dokumentov in odlomkov iz obsežnejših virov zapisov in posnetih razmišljanj sorodnikov in sodobnikov o Maistru. Svoje sodbe in poudarke je prepletal z besedami Bruna Hartmana, Sergeja Vrišerja in Jara Dolarja pa tudi Maksa Šnuderla in Toneta Partljiča, ki sta pisanju o Maistru dala literarno obliko, ter vojakov Marijana F. Kranjca in Janeza J. Švajncerja, samega Maistra in drugih.
Drugi del, Poezija, prinaša ponatis zbirke Kitica mojih s komentarji Mihaela Glavana o razsežnostih pesnjenja Maistra s pesniškim imenom Vojanov in prispevek skladatelja Andreja Missona o dosedanjih uglasbitvah posameznih generalovih pesmi. Gradivo za tretji del albuma – Ponatisi, odlomki, spominski članki – je s pestrim izborom oblikoval Aleš Berger. Na čelo je postavil samega generala, na konec pa zapis njegovega sina Boruta z zgovornim naslovom Bil je dober in prijeten, a hkrati neizprosen mož.
Četrti del, Maistrovo posmrtno življenje, je posebna obogatitev knjige. Prva Alenka Puhar razmišlja o usodi Maistrovega ugleda med ljudmi. »Vsega je bilo,« pravi, »čaščenja in zaničevanja, ignoriranja in podiranja, vznesenih in grdih besed, postavljanja in skrivanja kipov, slavospevov in zaukazanega molčanja …« Milček Komelj nato razkriva zgodbe spomeniških in drugih upodobitev generala Maistra ter peripetij, povezanih z njimi, Vlasta Stavbar opisuje komaj verjetno usodo Maistrove zasebne knjižnice, Alenka Juvan pa piše o Maistrovi rojstni hiši in muzeju v njej v Kamniku. Peter Krečič v predzadnjem prispevku opisuje Plečnikova načrta za Maistrov grob oziroma grobnico. Obe zamisli sta iz še nepojasnjenih razlogov ostali neuresničeni; videti je le, kot da so Maistrovi nasprotniki v zaodrju še vedno pri močeh?! Od generala se nazadnje v imenu združenih potomcev borcev za severno mejo poslovi predsednik Zveze društev generala Maistra Milan Lovrenčič. K albumu seveda sodi slikovno gradivo; iz svoje bogate domoznanske zbirke in od drugod ga je zbral in poznavalsko komentiral galerist in založnik Primož Premzl.
Za sklep zapisa o albumu Rudolf Maister – sto let severne meje bi težko našli primernejše besede, kot jih je pred dobrimi petdesetimi leti zapisal Makso Šnuderl. Še vedno so aktualne: »Ne vem, če je bilo kdaj v zgodovini toliko ljudi tako nehvaležnih toliko ljudem, kakor je naša družba nehvaležna Maistrovim borcem, brez katerih ne bi bilo slovenskega Maribora.«
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov