Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Neveljaven email naslov