Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Avtor recenzije: Robert Šabec
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Modrijan, 2018
Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.
»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«
Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.
»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«
To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov