Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov