Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov