Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov