Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov