Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar
Bere Jure Franko.
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Čilski pesnik Pablo Neruda je že v času življenja postal literarni zvezdnik, s poezijo je polnil stadione in prejemal priznanja, med drugimi tudi Nobelovo nagrado za književnost. Njegova ustvarjalna moč in družbeni nazor sta temeljno preoblikovala čilsko in svetovno književnost in tudi po smrti ostaja eden najbolj priljubljenih svetovnih klasikov po izboru bralcev.
Izdaja njegovih še neobjavljenih pesmi pod naslovom Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi prinaša besedila, ki so na svet prišla ob katalogiziranju Nerudovega obsežnega opusa. Četudi je pri izidih posthumnih objav problematično, da jih ustvarjalec ni avtoriziral, se knjigi iz rokopisov, pisanih tudi na jedilnih listih, glasbenih programih in v beležkah, dobrodošlo pridružujeta uvod direktorja knjižnice in arhivov Daria Osesa iz Fundacije Pabla Nerude in prolog Pera Gimferrera. Izpostavljata namreč nekaj lucidnih pogledov v Nerudov literarni opus in življenjsko pot ter izzive pri redakciji še neznanih besedil. Zbirka je razdeljena na dva razdelka, in sicer krajše Ljubezenske pesmi z nezgrešljivo značilno intimistično tematiko, ki je Nerudo priljubila bralcem po vsem svetu, ter daljši razdelek Druge pesmi. Sprehod vse od petdesetih let prejšnjega stoletja do avtorjeve smrti leta 1973 se elegantno veže tudi na njegove začetke, saj se enaindvajseti pesmi ujema z Nerudovim prvencem Dvajset pesmi in pesem obupa.
V tokratni izdaji torej najdemo vse značilne teme avtorjevega opusa, od raznolikih vsakdanjih opisov, ki so jim dodane bolj konkretne stvari in dogodki, vloga pesnika in človekova odgovornost, vse skupaj pa nagrajuje splošna lirična senzibilnost. Med prvimi šestimi ljubezenskimi pesmimi posebej izstopa prva, posvečena Matildi Urruti, njegovi tretji ženi, v nadaljevanju pa se intimno učinkovito prepleta s čilsko geografijo in zgodovino ter v sebi nosi tudi angažirane tone. To je denimo vidno v eni najbolj uspelih pesmi zbirke, številki 4, v kateri se začetni, intimistični verzi (»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«) prelijejo v drugi del pesmi, ki se iz individualnosti premika v kolektivno družbeno angažiranost: »Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«
Podobno prepletanje je še toliko bolj vidno v drugem delu zbirke, ki je bolj razvejan, saj prehodimo pot od pesniških impresij prek posameznih predmetov in nagovorov samega sebe do družbenopolitičnih situacij in zgodovinskih dogodkov. Pri tem že prva pesem drugega razdelka prinaša zanimivo in za Nerudo stilsko nekoliko manj značilno zasnovo, ki jo polnijo nasveti mlademu pesniku oziroma v retrospektivi samemu sebi, ter spominja na Rainerja Mario Rilkeja. Pesem spada v avtorjevo zrelo ustvarjalno obdobje, v njej pa mladega pesnika svari pred samopoveličevanjem, ga opominja k ponižnosti ter spominja na njegov izvor: » /…/ tvoja dolžnost / je iz premoga in ognja, / umazati si / moraš roke / z zažganim oljem, /…/ ne da bi pozabil na svoje / ali na zemljo, / utrdi se, / po ostrih kamnih / hodi / in se vrni.«
To se dobro povezuje z Nerudovo ljubeznijo do preprostega, delavnega človeka in z njegovo mislijo, da naj literatura sestopi z vzvišenega piedestala. V značilnem preprostem slogu, odprtem širšemu bralstvu, sledijo pesmi, ki opevajo čilsko ljudstvo in avtorjevo domovino, ter ode vsakdanjim predmetom in stvarem. Vitalizem se v drugem delu zbirke kaže tudi v pesmi, ki jo je Neruda napisal v šestdesetih letih ob obisku Sovjetske zveze in je posvečena astronavtom, spet drugje pa se v pesmi prikradejo bolj melanholične, morebiti celo svarilne note – na prime v pesmi telefonu, v kateri avtor negativno vrednoti »sodobno« tehnologijo in je v času zlepljenosti z mobilnimi telefoni aktualna še danes. Dvom in melanholija se pojavita tudi v zadnji pesmi, ki prek apokaliptičnega občutja s plimovanjem reke dobro zaokroži zbirko.
Kot v že znanem Nerudovem delu njegov avtorski glas tudi v pesmih v zbirki Tvojih nog se dotikam v senci pomembno nagovarja k vrnitvi k izvirom, k človečnosti in četudi gre priznati, da izdaja ne pomeni vrhunca Nerudove poezije, je njeno bogastvo predvsem v učinkoviti zasnovi. Neavtorizirana besedila prav prek opomb in dodatkov, ki kronološko podrobno predstavljajo avtorjevo ustvarjalnost in okoliščine nastanka vsake pesmi, prinašajo svež in še kako potreben dodaten pogled v Nerudovo bogato ustvarjalnost.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov