Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

11.02.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018

Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«

Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.

Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.

Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.

Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

11.02.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.

Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018

Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«

Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.

Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.

Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.

Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.


12.05.2018

Plesni teater Ljubljana - Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu...

Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-


13.05.2018

Lutkovno gledališče Maribor: Polž na potepu na kitovem repu

Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/


10.05.2018

SNG Nova Gorica - Dušan Jovanović: Ekshibicionist

SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/


18.05.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Svetlana Makarovič: Sovica Oka

Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ


11.05.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Anja Štefan: Zajčkova hišica

Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ


11.05.2018

Slovensko ljudsko gledališče Celje - Nebojša Pop Tasić: Onjegin

Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin


12.05.2018

Drama SNG Maribor - Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina

Drama SNG Maribor Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina Premiera 11. maj 2018, Stara dvorana Po prevodu Boruta Trekmana Režija Eduard Miler Dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Avtor videa in oblikovalec svetlobe Atej Tutta Kostumografinja Jelena Proković Koreograf Sergiu Moga Igrajo Petja Labović, Ana Urbanc, Davor Herga, Timon Šturbej, Nika Rozman, Kristijan Ostanek, Gorazd Žilavec, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Žan Koprivnik, Matija Stipanič Ljubezen Kazimirja in Karoline se zamaje v trenutku, ko Kazimir izgubi delo taksista. S tem trenutkom se je v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor sinoči tudi začela premierno uprizorjena gledališka predstava Kazimir in Karolina. V režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske je nastala po besedilu avstrijsko-madžarskega avtorja Edmunda Josefa von Horvátha, znanega tudi z imenom Ödön von Horváth. Predstavo Kazimir in Karolina si je ogledala Simona Kopinšek. Foto Damjan Švarc https://www.sng-mb.si/predstave-drama/kazimir-in-karolina/


04.06.2018

Denis Škofič: Seganje

Avtorica ocene: Gabriela Babnik Bere: Jasna Rodošek


04.06.2018

Kristijan Muck: Knjiga se nasmehne

Avtorica recenzije Nada Breznik Bere: Jasna Rodošek, Jure Franko


04.06.2018

Evelina Umek: Odtisi v času

Avtor recenzije: Lev Detela Bere: Jure Franko


04.06.2018

Jelka Pšajd: Čez ta prag me bodo nesli

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Jure Franko


01.06.2018

Polona Vetrih: Nepozabite na rože

Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič. Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje. Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.


28.05.2018

Tokarczuk: Jakobove bukve

Avtorica ocene: Ana Geršak


27.05.2018

Marjan Nečak, Maja Hrgović: Deklica s strunami

Sinoči se je začel peti Drama festival s predstavo Grobnica za Borisa Davidovića novosadskega gledališča na velikem odru, v Mali drami pa je bila premiera in krstna uprizoritev. Gledali smo dramo Deklica s strunami Marjana Néčaka in Maje Hrgović. Predstava je nastala v koprodukciji z Moving Music Theatre iz Bitole in je na repertoarju prihodnje sezone v Mali drami. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. »Skladatelj Marjan Nečak, sicer zaposlen v Narodnem gledališču v Bitoli, podpisuje tudi avtorstvo glasbe in scenografijo, med tem ko je verze napisala Ana Bunteska, celoto pa prevedla Darja Dominkuš in bila tudi dramaturginja predstave. Deklica s strunami je drama, ki s prvo besedo, ki jo slišimo z odra, brez okolišenja postavi pred gledalca osnovno temo: problem, ki je sodoben in žgoč, nikakor pa ne nov ali nepoznan: tujstvo in iskanje boljšega življenja daleč od doma. Za deklico, nadarjeno violinistko, je bil dom prostor pomanjkanja in egoističnega očeta, cilj potovanja z vlakom pa je zahodna Evropa, prepredena z železniškimi tiri, vendar tudi z mejami, ksenofobijo, birokratskimi omejitvami, poniževanji. Na temnem odru gledamo ves čas predstave Barbaro Cerar, nesrečno večno popotnico, ki se bori, morda bolj kot s sedanjo eksistenčno stisko, s preteklostjo, v kateri ima osrednjo vlogo oče - Uroš Fürst. Njeno ahasferstvo podčrtuje video posnetek z železniških postaj in ulic evropskih mest, kjer deklica s strunami igra mimoidočim in tako tudi ostari. Gledamo torej življenje violinistke, ki je preplet sedanjosti in preteklosti, doma in tujine ter različnih jezikov, osmišlja pa ga predvsem glasba. In ta v veliki meri napolnjuje tudi predstavo. Uglasbeno poezijo Ane Bunteske interpretirata protagonista, tako, da lahko Deklico s strunami opredelimo kot dramsko predstavo z vložki različnih sodobnih glasbenih zvrsti.«


25.05.2018

Male kraje

Kolektiv Nova pošta: Male kraje Produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska, Ljubljana Premiera: 24.5.2018 V okviru projekta Nova pošta, ki ga soustvarjata Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, Ljubljana, sokot zadnjo etapo uprizorili predstavo z naslovom Male kraje. V duhu eksperimenta so se gledalci z igralskim kolektivom srečali v študijski sobi Stare pošte. Med gledalci je bila tudi Petra Tanko.


23.05.2018

Ljubljanska opera - Giuseppe Verdi: Macbeth

Giuseppe Verdi: Macbeth Premiera: 17.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana 1. ponovitev: 18.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana Ocena iz oddaje Glasbeni utrip Na odru ljubljanske opere so prejšnji četrtek uprizorili Verdijevega »Macbetha« – četrto, zadnjo premiero v letošnji sezoni. Po besedah režiserja Jerneja Lorencija sta Shakespearjeva tragedija in Verdijeva glasba podobni »vlaku smrti«, saj »kot družba preveč zlahka nasedemo floskulam in populizmom, v nas je še preveč škodoželjnih in maščevalnih nagonov«. Komentar po četrtkovi premieri in petkovi ponovitveni predstavi je pripravil Dejan Juravić. Slika: SNG opera in balet Ljubljana/Darja Štravs Tisu


22.05.2018

Uroš Zupan: S PRSTI PREMIKAMO TOPEL ZRAK

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.05.2018

Vid Sagadin Žigon: METAMORFOZE

avtor ocene: Andrej Lutman


22.05.2018

Urša Zabukovec: VSEŽIVO

Avtor ocene: Rok Bozovičar


22.05.2018

Anja Mugerli: SPOVIN

avtor ocene: Gaja Pöschl


Stran 101 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov