Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov