Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marko Sosič: Kruh, prah

18.02.2019

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.

Novo mesto : Goga, 2018

Sosičev peti roman Kruh, prah je kakovostno, inovativno in pretresljivo pisanje. Napisan je v postmodernistični maniri, srečanja z ljudmi, dogodki in spomini v njem oblikujejo zaokroženo celoto. Pisatelj s palimpsestno spretnostjo lušči tisto, kar se je nabralo v preteklosti, odstranjuje skorjo zla in dobrote, odstira zakrito, odkriva skrivnosti in išče resnico. Prvoosebni pripovedovalec potuje z vlakom in avtomobilom, zdaj v Trst, kjer je doma, zdaj v nekdanji jugoslovanski republiki, Bosno in Srbijo, v katerih živijo njegovi daljni sorodniki in prijatelji. Z mislimi je v sedanjosti, kaj kmalu pa se v njegovi zavesti pojavijo slike iz davnih dni. Kraji, ljudje in časi se menjavajo, nenehno pa ga vznemirjajo dogodki iz vojnih let, tako iz druge svetovne vojne kot iz balkanske morije.

Pripovedovalec ni kdo ve kako aktiven dejavnik in udeleženec dogajanja, temveč je razboleli popisovalec, ki vedno znova kliče v spomin svojce in znance ter usodne pripetljaje, ki so zaznamovali njihova življenja. Spominja se jih z bolečino, prizanesljivostjo, subtilno naklonjenostjo in občutkom krivde, ker jim ni dovolj priskočil na pomoč. Peče ga vest, toda z obujanjem spomina se tudi očiščuje, kolikor je to sploh uresničljivo. Ne gre samo za doživljanje trpljenja in groze teh ljudi, ki so ostali v njem in se polaščajo njegovega življenja, temveč tudi za zlo, ki so ga prizadejali drugim, bodisi kot plačljivi ostrostrelec bodisi kot pasivni brezbrižneži, ki ljudem v stiski niso hoteli pomagati in jim ponuditi zatočišča. Iracionalna hudobija se naseli tudi v družine. Onemogla stara mati snahi, ki ves čas skrbi zanjo, pripravi presenečenje in ji pokloni v bel prtič zavito darilo – lastne iztrebke.

V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, kruh je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Koliko vsega se je sesulo v prah! Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati, odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost. V marsičem so ubogi in nemočni, taka je na primer sorodnica z omračenim umom, ki kriči in razbija, kot da bi hotela protestirati proti krutemu svetu, ki ji je zaradi drugačnosti tako mnogo odvzel.

Roman Marka Sosiča je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarske razstave, ki jo namerava obiskati, in stavke v tujih jezikih piše v ležečem tisku. Estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila, s katerima potuje prvoosebni pripovedovalec. Pisatelj dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, tako mrtvo ljubezen kot dobroto žensk, srh ga spreleti ob brezumnem sovraštvu soseda, ki zbira železo in z nabranim kupom družini zapre pot iz hiše. Čeprav se pred bralkami in bralci kopičijo skice, Sosič mojstrsko ustvarja napetost, ki nakazuje, kaj vse se bo še primerilo ljudem, ki so se znašli v spletu nepredvidljivih in nezavidljivih zgodovinskih okoliščin. Posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici. Kri se pomeša z razlito vodo. V devetdesetih letih so moški v vojnem času avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno. Nobena smrt ni brezosebna, vojna pusti posledice na ljudeh na obeh straneh, živi in mrtvi lezejo iz prahu spomina, spomin je uteha in prekletstvo. Pisatelj podoživlja usodo ljudi, ki jih je vojna zaznamovala in umazala, in se zdaj ne morejo več prilagoditi običajnemu življenju. Neka tujka bi rada vrnila identiteto truplom v Bosni, za to bo najbrž potrebovala veliko časa, toda na obali leži trupelce begunskega dečka, ki ga je naplavilo morje. Strahotam in brezupu ni videti ne konca ne kraja. Pisatelj hoče razumeti skrivnost človeške biti, toda toliko vprašanj ostaja brez odgovorov.

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.

Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl Marku Sosiču priznava, da je kljub bivanju v Trstu ohranil globoko zasidranost v slovenski kulturi. V romanu Kruh, prah po njenem mnenju ni mogoče jasno določiti, kje se končuje fiktivni, literarni in kje se začenja avtorjev lastni doživljajski svet. Potovanje je osrednja pisateljeva metafora, ki jo Ignacija J. Fridl razume kot zaznamujočo pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo pisec poroča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi hoteli biti in kje bi dajali smisel svojemu bivanju. Sosič prinaša, kot pravi Ignacija J. Fridl, sporočilo o viharju vojne, ki človeku izruva korenine njegovega duha, srca in telesa ter govori o spominjanju predvsem kot odgovornosti za vse fizično in duhovno pregnane.

Vojni čas in samota pomendrata in iznakazita ljudi, toda slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Človeški um je kljub vsemu lahko tudi lep, za hip pomisli pisatelj, kaj kmalu pa spet začuti breme mrakobnega spomina in očitke neuresničenih dejanj.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marko Sosič: Kruh, prah

18.02.2019

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.

Novo mesto : Goga, 2018

Sosičev peti roman Kruh, prah je kakovostno, inovativno in pretresljivo pisanje. Napisan je v postmodernistični maniri, srečanja z ljudmi, dogodki in spomini v njem oblikujejo zaokroženo celoto. Pisatelj s palimpsestno spretnostjo lušči tisto, kar se je nabralo v preteklosti, odstranjuje skorjo zla in dobrote, odstira zakrito, odkriva skrivnosti in išče resnico. Prvoosebni pripovedovalec potuje z vlakom in avtomobilom, zdaj v Trst, kjer je doma, zdaj v nekdanji jugoslovanski republiki, Bosno in Srbijo, v katerih živijo njegovi daljni sorodniki in prijatelji. Z mislimi je v sedanjosti, kaj kmalu pa se v njegovi zavesti pojavijo slike iz davnih dni. Kraji, ljudje in časi se menjavajo, nenehno pa ga vznemirjajo dogodki iz vojnih let, tako iz druge svetovne vojne kot iz balkanske morije.

Pripovedovalec ni kdo ve kako aktiven dejavnik in udeleženec dogajanja, temveč je razboleli popisovalec, ki vedno znova kliče v spomin svojce in znance ter usodne pripetljaje, ki so zaznamovali njihova življenja. Spominja se jih z bolečino, prizanesljivostjo, subtilno naklonjenostjo in občutkom krivde, ker jim ni dovolj priskočil na pomoč. Peče ga vest, toda z obujanjem spomina se tudi očiščuje, kolikor je to sploh uresničljivo. Ne gre samo za doživljanje trpljenja in groze teh ljudi, ki so ostali v njem in se polaščajo njegovega življenja, temveč tudi za zlo, ki so ga prizadejali drugim, bodisi kot plačljivi ostrostrelec bodisi kot pasivni brezbrižneži, ki ljudem v stiski niso hoteli pomagati in jim ponuditi zatočišča. Iracionalna hudobija se naseli tudi v družine. Onemogla stara mati snahi, ki ves čas skrbi zanjo, pripravi presenečenje in ji pokloni v bel prtič zavito darilo – lastne iztrebke.

V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, kruh je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Koliko vsega se je sesulo v prah! Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati, odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost. V marsičem so ubogi in nemočni, taka je na primer sorodnica z omračenim umom, ki kriči in razbija, kot da bi hotela protestirati proti krutemu svetu, ki ji je zaradi drugačnosti tako mnogo odvzel.

Roman Marka Sosiča je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarske razstave, ki jo namerava obiskati, in stavke v tujih jezikih piše v ležečem tisku. Estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila, s katerima potuje prvoosebni pripovedovalec. Pisatelj dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, tako mrtvo ljubezen kot dobroto žensk, srh ga spreleti ob brezumnem sovraštvu soseda, ki zbira železo in z nabranim kupom družini zapre pot iz hiše. Čeprav se pred bralkami in bralci kopičijo skice, Sosič mojstrsko ustvarja napetost, ki nakazuje, kaj vse se bo še primerilo ljudem, ki so se znašli v spletu nepredvidljivih in nezavidljivih zgodovinskih okoliščin. Posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici. Kri se pomeša z razlito vodo. V devetdesetih letih so moški v vojnem času avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno. Nobena smrt ni brezosebna, vojna pusti posledice na ljudeh na obeh straneh, živi in mrtvi lezejo iz prahu spomina, spomin je uteha in prekletstvo. Pisatelj podoživlja usodo ljudi, ki jih je vojna zaznamovala in umazala, in se zdaj ne morejo več prilagoditi običajnemu življenju. Neka tujka bi rada vrnila identiteto truplom v Bosni, za to bo najbrž potrebovala veliko časa, toda na obali leži trupelce begunskega dečka, ki ga je naplavilo morje. Strahotam in brezupu ni videti ne konca ne kraja. Pisatelj hoče razumeti skrivnost človeške biti, toda toliko vprašanj ostaja brez odgovorov.

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.

Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl Marku Sosiču priznava, da je kljub bivanju v Trstu ohranil globoko zasidranost v slovenski kulturi. V romanu Kruh, prah po njenem mnenju ni mogoče jasno določiti, kje se končuje fiktivni, literarni in kje se začenja avtorjev lastni doživljajski svet. Potovanje je osrednja pisateljeva metafora, ki jo Ignacija J. Fridl razume kot zaznamujočo pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo pisec poroča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi hoteli biti in kje bi dajali smisel svojemu bivanju. Sosič prinaša, kot pravi Ignacija J. Fridl, sporočilo o viharju vojne, ki človeku izruva korenine njegovega duha, srca in telesa ter govori o spominjanju predvsem kot odgovornosti za vse fizično in duhovno pregnane.

Vojni čas in samota pomendrata in iznakazita ljudi, toda slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Človeški um je kljub vsemu lahko tudi lep, za hip pomisli pisatelj, kaj kmalu pa spet začuti breme mrakobnega spomina in očitke neuresničenih dejanj.


16.12.2019

Erich Prunč: Tihožitja in Besi

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Jernej Županič: Behemot

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Ivo Andrić: Na sončni strani

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jure Franko.


15.12.2019

Andrej Rozman Roza: Obuti maček

»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019


16.12.2019

Neda R. Bric: Dr. Prešeren

Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.


13.12.2019

Fanatični filharmoniki

Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


13.12.2019

Ocena filma Jumanji: Naslednja stopnja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Aeronavta

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Greš? Grem!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.12.2019

Robert Titan Felix: Povedati moraš ime

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


09.12.2019

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


09.12.2019

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


09.12.2019

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jasna Rodošek.


06.12.2019

Korporacija

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


06.12.2019

Parazit

V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.


06.12.2019

Jaz sem Frenk

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.


02.12.2019

Lenart Zajc: Delci svetlobe

Avtorica ocene: Anja Radaljac Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Petra Bauman: Paradiž

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč: Ne sprašujte za pot : blodnik po Istri

Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.


02.12.2019

Lidija Dimkovska: Non-Oui

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


Stran 77 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov