Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marko Sosič: Kruh, prah

18.02.2019

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.

Novo mesto : Goga, 2018

Sosičev peti roman Kruh, prah je kakovostno, inovativno in pretresljivo pisanje. Napisan je v postmodernistični maniri, srečanja z ljudmi, dogodki in spomini v njem oblikujejo zaokroženo celoto. Pisatelj s palimpsestno spretnostjo lušči tisto, kar se je nabralo v preteklosti, odstranjuje skorjo zla in dobrote, odstira zakrito, odkriva skrivnosti in išče resnico. Prvoosebni pripovedovalec potuje z vlakom in avtomobilom, zdaj v Trst, kjer je doma, zdaj v nekdanji jugoslovanski republiki, Bosno in Srbijo, v katerih živijo njegovi daljni sorodniki in prijatelji. Z mislimi je v sedanjosti, kaj kmalu pa se v njegovi zavesti pojavijo slike iz davnih dni. Kraji, ljudje in časi se menjavajo, nenehno pa ga vznemirjajo dogodki iz vojnih let, tako iz druge svetovne vojne kot iz balkanske morije.

Pripovedovalec ni kdo ve kako aktiven dejavnik in udeleženec dogajanja, temveč je razboleli popisovalec, ki vedno znova kliče v spomin svojce in znance ter usodne pripetljaje, ki so zaznamovali njihova življenja. Spominja se jih z bolečino, prizanesljivostjo, subtilno naklonjenostjo in občutkom krivde, ker jim ni dovolj priskočil na pomoč. Peče ga vest, toda z obujanjem spomina se tudi očiščuje, kolikor je to sploh uresničljivo. Ne gre samo za doživljanje trpljenja in groze teh ljudi, ki so ostali v njem in se polaščajo njegovega življenja, temveč tudi za zlo, ki so ga prizadejali drugim, bodisi kot plačljivi ostrostrelec bodisi kot pasivni brezbrižneži, ki ljudem v stiski niso hoteli pomagati in jim ponuditi zatočišča. Iracionalna hudobija se naseli tudi v družine. Onemogla stara mati snahi, ki ves čas skrbi zanjo, pripravi presenečenje in ji pokloni v bel prtič zavito darilo – lastne iztrebke.

V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, kruh je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Koliko vsega se je sesulo v prah! Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati, odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost. V marsičem so ubogi in nemočni, taka je na primer sorodnica z omračenim umom, ki kriči in razbija, kot da bi hotela protestirati proti krutemu svetu, ki ji je zaradi drugačnosti tako mnogo odvzel.

Roman Marka Sosiča je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarske razstave, ki jo namerava obiskati, in stavke v tujih jezikih piše v ležečem tisku. Estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila, s katerima potuje prvoosebni pripovedovalec. Pisatelj dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, tako mrtvo ljubezen kot dobroto žensk, srh ga spreleti ob brezumnem sovraštvu soseda, ki zbira železo in z nabranim kupom družini zapre pot iz hiše. Čeprav se pred bralkami in bralci kopičijo skice, Sosič mojstrsko ustvarja napetost, ki nakazuje, kaj vse se bo še primerilo ljudem, ki so se znašli v spletu nepredvidljivih in nezavidljivih zgodovinskih okoliščin. Posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici. Kri se pomeša z razlito vodo. V devetdesetih letih so moški v vojnem času avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno. Nobena smrt ni brezosebna, vojna pusti posledice na ljudeh na obeh straneh, živi in mrtvi lezejo iz prahu spomina, spomin je uteha in prekletstvo. Pisatelj podoživlja usodo ljudi, ki jih je vojna zaznamovala in umazala, in se zdaj ne morejo več prilagoditi običajnemu življenju. Neka tujka bi rada vrnila identiteto truplom v Bosni, za to bo najbrž potrebovala veliko časa, toda na obali leži trupelce begunskega dečka, ki ga je naplavilo morje. Strahotam in brezupu ni videti ne konca ne kraja. Pisatelj hoče razumeti skrivnost človeške biti, toda toliko vprašanj ostaja brez odgovorov.

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.

Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl Marku Sosiču priznava, da je kljub bivanju v Trstu ohranil globoko zasidranost v slovenski kulturi. V romanu Kruh, prah po njenem mnenju ni mogoče jasno določiti, kje se končuje fiktivni, literarni in kje se začenja avtorjev lastni doživljajski svet. Potovanje je osrednja pisateljeva metafora, ki jo Ignacija J. Fridl razume kot zaznamujočo pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo pisec poroča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi hoteli biti in kje bi dajali smisel svojemu bivanju. Sosič prinaša, kot pravi Ignacija J. Fridl, sporočilo o viharju vojne, ki človeku izruva korenine njegovega duha, srca in telesa ter govori o spominjanju predvsem kot odgovornosti za vse fizično in duhovno pregnane.

Vojni čas in samota pomendrata in iznakazita ljudi, toda slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Človeški um je kljub vsemu lahko tudi lep, za hip pomisli pisatelj, kaj kmalu pa spet začuti breme mrakobnega spomina in očitke neuresničenih dejanj.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marko Sosič: Kruh, prah

18.02.2019

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.

Novo mesto : Goga, 2018

Sosičev peti roman Kruh, prah je kakovostno, inovativno in pretresljivo pisanje. Napisan je v postmodernistični maniri, srečanja z ljudmi, dogodki in spomini v njem oblikujejo zaokroženo celoto. Pisatelj s palimpsestno spretnostjo lušči tisto, kar se je nabralo v preteklosti, odstranjuje skorjo zla in dobrote, odstira zakrito, odkriva skrivnosti in išče resnico. Prvoosebni pripovedovalec potuje z vlakom in avtomobilom, zdaj v Trst, kjer je doma, zdaj v nekdanji jugoslovanski republiki, Bosno in Srbijo, v katerih živijo njegovi daljni sorodniki in prijatelji. Z mislimi je v sedanjosti, kaj kmalu pa se v njegovi zavesti pojavijo slike iz davnih dni. Kraji, ljudje in časi se menjavajo, nenehno pa ga vznemirjajo dogodki iz vojnih let, tako iz druge svetovne vojne kot iz balkanske morije.

Pripovedovalec ni kdo ve kako aktiven dejavnik in udeleženec dogajanja, temveč je razboleli popisovalec, ki vedno znova kliče v spomin svojce in znance ter usodne pripetljaje, ki so zaznamovali njihova življenja. Spominja se jih z bolečino, prizanesljivostjo, subtilno naklonjenostjo in občutkom krivde, ker jim ni dovolj priskočil na pomoč. Peče ga vest, toda z obujanjem spomina se tudi očiščuje, kolikor je to sploh uresničljivo. Ne gre samo za doživljanje trpljenja in groze teh ljudi, ki so ostali v njem in se polaščajo njegovega življenja, temveč tudi za zlo, ki so ga prizadejali drugim, bodisi kot plačljivi ostrostrelec bodisi kot pasivni brezbrižneži, ki ljudem v stiski niso hoteli pomagati in jim ponuditi zatočišča. Iracionalna hudobija se naseli tudi v družine. Onemogla stara mati snahi, ki ves čas skrbi zanjo, pripravi presenečenje in ji pokloni v bel prtič zavito darilo – lastne iztrebke.

V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, kruh je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Koliko vsega se je sesulo v prah! Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati, odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost. V marsičem so ubogi in nemočni, taka je na primer sorodnica z omračenim umom, ki kriči in razbija, kot da bi hotela protestirati proti krutemu svetu, ki ji je zaradi drugačnosti tako mnogo odvzel.

Roman Marka Sosiča je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarske razstave, ki jo namerava obiskati, in stavke v tujih jezikih piše v ležečem tisku. Estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila, s katerima potuje prvoosebni pripovedovalec. Pisatelj dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, tako mrtvo ljubezen kot dobroto žensk, srh ga spreleti ob brezumnem sovraštvu soseda, ki zbira železo in z nabranim kupom družini zapre pot iz hiše. Čeprav se pred bralkami in bralci kopičijo skice, Sosič mojstrsko ustvarja napetost, ki nakazuje, kaj vse se bo še primerilo ljudem, ki so se znašli v spletu nepredvidljivih in nezavidljivih zgodovinskih okoliščin. Posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici. Kri se pomeša z razlito vodo. V devetdesetih letih so moški v vojnem času avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno. Nobena smrt ni brezosebna, vojna pusti posledice na ljudeh na obeh straneh, živi in mrtvi lezejo iz prahu spomina, spomin je uteha in prekletstvo. Pisatelj podoživlja usodo ljudi, ki jih je vojna zaznamovala in umazala, in se zdaj ne morejo več prilagoditi običajnemu življenju. Neka tujka bi rada vrnila identiteto truplom v Bosni, za to bo najbrž potrebovala veliko časa, toda na obali leži trupelce begunskega dečka, ki ga je naplavilo morje. Strahotam in brezupu ni videti ne konca ne kraja. Pisatelj hoče razumeti skrivnost človeške biti, toda toliko vprašanj ostaja brez odgovorov.

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.

Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl Marku Sosiču priznava, da je kljub bivanju v Trstu ohranil globoko zasidranost v slovenski kulturi. V romanu Kruh, prah po njenem mnenju ni mogoče jasno določiti, kje se končuje fiktivni, literarni in kje se začenja avtorjev lastni doživljajski svet. Potovanje je osrednja pisateljeva metafora, ki jo Ignacija J. Fridl razume kot zaznamujočo pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo pisec poroča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi hoteli biti in kje bi dajali smisel svojemu bivanju. Sosič prinaša, kot pravi Ignacija J. Fridl, sporočilo o viharju vojne, ki človeku izruva korenine njegovega duha, srca in telesa ter govori o spominjanju predvsem kot odgovornosti za vse fizično in duhovno pregnane.

Vojni čas in samota pomendrata in iznakazita ljudi, toda slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Človeški um je kljub vsemu lahko tudi lep, za hip pomisli pisatelj, kaj kmalu pa spet začuti breme mrakobnega spomina in očitke neuresničenih dejanj.


01.12.2019

Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi

Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin


30.11.2019

Mostovi in bogovi v SNG Drama Maribor

Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.


30.11.2019

SLG Celje, Iza Strehar: Vsak glas šteje

Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje


29.11.2019

Zgodbe iz kostanjevih gozdov

Prejemnik enajstih vesen na Festivalu slovenskega filma


29.11.2019

Judy

Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo


25.11.2019

Mirko Mahnič: Zapisi II

Avtorica recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


25.11.2019

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.


25.11.2019

Veronique Olmi: Bakhita

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


25.11.2019

Zarja Vršič: Kozjeglavka

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


22.11.2019

Zlatolaska in trije medvedi, po ljudski pravljici

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.


18.11.2019

Feri Lainšček: Zadoščenje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.11.2019

Zoran Hočevar: Čeprav seveda

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


18.11.2019

Božidar Premrl: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


18.11.2019

Brane Senegečnik: Pogovori z nikomer

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Vinko Möderndorfer: Ljudomrznik na tržnici

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Petra Brecelj: Mašenka

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Zakes Mda: Načini smrti

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


10.11.2019

Andrej Predin: Mica pri babici

Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski


09.11.2019

Susan Sontag: Alice v postelji

Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej


Stran 78 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov