Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

03.04.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018

Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.

V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.

Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.

Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.

Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

03.04.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018

Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.

V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.

Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.

Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.

Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


Stran 47 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov