Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018
Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.
V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.
Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.
Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.
Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018
Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.
V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.
Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.
Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.
Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov