Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Neveljaven email naslov