Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov