Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 38 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov