Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Prvi sneg

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Cyrano

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Uncharted

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2022

Iskre v času: Svetovni računalniški podvig

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2022

Evald Flisar: Nevidni otrok

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Barbara Zupan.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 44 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov