Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jernej Županič: Mamuti

08.04.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Romaneskni prvenec Jerneja Županiča Mamuti se bralcu ves čas izmika. Na vse mogoče načine; z drobljenjem, z mešanjem jezikovnih registrov, s fragmenti, ki so kot osamosvojeni in samonamembni, predvsem pa pripoved poganjajo skrivnostni mamuti, tako blizu, tudi po lastnostih, pa vendar tudi tako tuji. Najprej je to pripoved o ljubezni dvoedini med Maksom in Maro, sam pripovedovalec nekje vmes pove, da imata rada slabe vice in tudi to modno naključno poimenovanje para se mu zdi eno takšnih, pa še nekaj jih potrese za povrh. Ljubezenska enota se pozneje razdruži, malo po sili razmer, malo pa prostovoljno, sin pa medtem obdeluje vrt ob hiši; Maks pogosto odhaja na skrivnostne misije, s ponarejenimi dokumenti in prav takšno diplomo iz antropologije, ki mu omogoča, da kuka v skrite kotičke dežele. Ta ob domačnostih, kakršne srečamo na primorskih osmicah, in intimi v osamelosti in zaprtosti bivališč vsebuje tudi skrivnostna in prepovedana mesta, kamor ni dovoljeno vsakomur. Eno takšnih je tovarna mamutov, za katero nihče ne ve, kje je, ker vsi, ki se napotijo proti njej, naletijo na mamute, in ti jih potem na poti do cilja poteptajo, tako nekako. Takrat že slutimo: pred mamuti ni umika, s poti ne moreš skreniti, mamuti so usoda in so past za radovedne. Čeprav Maks, ki se enkrat vmes imenuje Krnec, po upornem junaku in pravičniškemu maščevalcu iz Cankarjeve igre Kralj na Betajnovi, drugi pa ga kličejo drugače, z mamuti nima problema, z enim od njih ob pijači občasno tudi pokramlja, pač pa imajo z njimi težave drugi, na primer ob vkrcanju na letalo, ko bi morali zadostiti predpisom in odstraniti sedeže za mamuta. Mamuti so temeljna skrivnost družbe, njen zamolčani pol, s tem pa tudi strelovod za projekcije, včasih tudi sovražne. Na koncu Maks vendarle pride na otok z mazutarno in tam odkrije tajno mamutsko ekonomijo dežele, s tem razkritjem pa se pripoved, kot da bi se zadovoljila s tem tajnim poročilom s terena, nekako samoukine in ugasne.

Mamuti so roman, ki nenehno preigrava pripovedne strategije, pri tem pa izgublja tako pripovedovalca kot žive relikte iz naslova. Ob popisu vsakdana ljubezenskega para in zagat, ki grejo zraven, se pripoved drobi na fragmente, ki ničemur zavezani vzbujajo atmosfero – v tem prepoznamo Županičevo pesniško občutljivost. Roman se takrat tke iz drobcev opisovanja krajin, ki so slej kot prej opustošene, razčlovečene, na robu ekološke katastrofe, to pa še podčrtujejo recimo tudi galebji samomori ali ubit delovnik ladijskih posadk in podobno. Na drugi strani so tujki; mamuti so nekaj podobno čudežnega in zraven tudi malo srhljivega kot nosorogi iz Ionescove igre, v katere se postopno spreminjajo prebivalci mesta. Vendar Županičevi mamuti niso nosilci kakšne skrite pogubne lastnosti, kot je bila v Ionescovem primeru prvotna, zgodovinska fašizacija – najprej se nam zdi, da bodo mamuti drseči označevalec, kakršen je bil tako ljub slovenski novi prozi oziroma ludizmu. Tam je beseda lahko pomenila karkoli, poljubno, njen pomen se je iz stavka v stavek spreminjal, vse v skladu z muhavo samovoljo avtorja, ki se je ob polnjenju besed s pomeni neizmerno zabaval. V Mamutih pa ne, počasi se nam ob branju zdi, da gre za alegorijo in so mamuti prekariat, da je njihovo tujstvo podobno tujstvu podplačanih brezpravnih, morda tudi tujih delavcev, ki bivajo v zaostrenih razmerah, da se večina na njih konstituira, da so torej najbolj očitni Drugi z veliko začetnico in da je muzanje in molk o mamutih posledica nelagodja ob njihovi prisotnosti. Vendar Županič ostaja skrivnosten in zgodbo na koncu široko odpre, mamuti in vse okoli njih so tako predvsem poligon, ki naj preveri učinkovitost pripovednih strategij in pokaže, da je literatura sestavljena iz stila. Županičev slog je prepoznaven, njegova stilizacija gre pogosto proti običajni sintaksi, ki je zdaj bolj samouvrtana, stavek pa kot da se lomi in prelamlja, ker noče nikamor. Včasih se nam zdi, da se Županič upira jezikovnemu dobremu okusu, njegove mestoma umetelne stavčne konstrukcije pa kažejo pripovedovalčevo nelagodje ob nepregledni in zagatni situaciji, malo pa se poigrava tudi s pričakovanjem bralstva, da naj bi stil pomenil varnost in uteho. V Mamutih je pogosto nasprotno, predvsem pa ima pripoved številne meandre, kakršen je na primer tisti o plovbi ali nasipavanju otoka, da potem zmanjka materiala na kopnem. V tej jezikovni občutljivosti in pri protejskem spreminjanju so Mamuti blizu romanesknemu prvencu Jasmina B. Freliha, enako pogrešamo večjo urejenost in strateško usmeritev besedil, ali pa več lahkotne jezikovne igre, saj je pogosto mračna in neperspektivna.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov