Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018
Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:
Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.
Tudi jaz tako nemogoče plešem.
Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018
Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:
Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.
Tudi jaz tako nemogoče plešem.
Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov