Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


Stran 41 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov