Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Murska Sobota : Argo, 2018
Potopis Štefana Kardoša Stric Geza gre v Zaturce ni zgodovinska pripoved o stikih s Turki, ampak sodoben pisni nastavek za snemanje filma, ki bi ga zlahka lahko označili za nespregledljivo nadaljevanje Kardoševe prejšnje knjige Vse moje Amerike. Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina iz tako imenovane Slovenske okrogline na zahodu Panonske nižine odpravi v pokrajine, kjer je potekala predzadnja svetovna morija. Oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž. Lepljenka je sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se kasneje izkažejo za vsaj sumljiv vir za preučevanje zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je treba dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, ob čemer se še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.
A s podvojenostjo je vse še premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bdi pojav, ki je poimenovan smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju. Je pa tudi opazovalec tega potovanja k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovo okolico poletava dron, sodoben nosilec kamere in še česa. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, torej tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero za dolžino in zahtevnost besedila; natančno določen odmik od opisa dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazoritvijo tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v besedilu Stric Geza gre v Zaturce se kaže preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.
Izpostavljati kakršnekoli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno, kljub temu pa je treba poudariti pisateljevo skrb za večplastno oplemenitenje medčloveških in meddržavnih povezav. Ne gre le za prevod v porabščino, temveč tudi za implicitno iskanje korenik v sodobnem lingvističnem rudarjenju. To se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in dramatik iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če je poti v Kardoševi prejšnji knjigi Vse moje Amerike družila velika luža, jih tokrat druži jezero, v katero se steka le ena reka in še ta v blato. Pisatelj je s tem delom kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.
Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg, je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovi porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena z oplemenitenjem spominov s krepitvijo novih vezi in povezav.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Murska Sobota : Argo, 2018
Potopis Štefana Kardoša Stric Geza gre v Zaturce ni zgodovinska pripoved o stikih s Turki, ampak sodoben pisni nastavek za snemanje filma, ki bi ga zlahka lahko označili za nespregledljivo nadaljevanje Kardoševe prejšnje knjige Vse moje Amerike. Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina iz tako imenovane Slovenske okrogline na zahodu Panonske nižine odpravi v pokrajine, kjer je potekala predzadnja svetovna morija. Oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž. Lepljenka je sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se kasneje izkažejo za vsaj sumljiv vir za preučevanje zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je treba dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, ob čemer se še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.
A s podvojenostjo je vse še premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bdi pojav, ki je poimenovan smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju. Je pa tudi opazovalec tega potovanja k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovo okolico poletava dron, sodoben nosilec kamere in še česa. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, torej tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero za dolžino in zahtevnost besedila; natančno določen odmik od opisa dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazoritvijo tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v besedilu Stric Geza gre v Zaturce se kaže preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.
Izpostavljati kakršnekoli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno, kljub temu pa je treba poudariti pisateljevo skrb za večplastno oplemenitenje medčloveških in meddržavnih povezav. Ne gre le za prevod v porabščino, temveč tudi za implicitno iskanje korenik v sodobnem lingvističnem rudarjenju. To se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in dramatik iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če je poti v Kardoševi prejšnji knjigi Vse moje Amerike družila velika luža, jih tokrat druži jezero, v katero se steka le ena reka in še ta v blato. Pisatelj je s tem delom kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.
Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg, je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovi porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena z oplemenitenjem spominov s krepitvijo novih vezi in povezav.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov