Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Murska Sobota : Argo, 2018
Potopis Štefana Kardoša Stric Geza gre v Zaturce ni zgodovinska pripoved o stikih s Turki, ampak sodoben pisni nastavek za snemanje filma, ki bi ga zlahka lahko označili za nespregledljivo nadaljevanje Kardoševe prejšnje knjige Vse moje Amerike. Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina iz tako imenovane Slovenske okrogline na zahodu Panonske nižine odpravi v pokrajine, kjer je potekala predzadnja svetovna morija. Oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž. Lepljenka je sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se kasneje izkažejo za vsaj sumljiv vir za preučevanje zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je treba dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, ob čemer se še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.
A s podvojenostjo je vse še premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bdi pojav, ki je poimenovan smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju. Je pa tudi opazovalec tega potovanja k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovo okolico poletava dron, sodoben nosilec kamere in še česa. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, torej tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero za dolžino in zahtevnost besedila; natančno določen odmik od opisa dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazoritvijo tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v besedilu Stric Geza gre v Zaturce se kaže preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.
Izpostavljati kakršnekoli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno, kljub temu pa je treba poudariti pisateljevo skrb za večplastno oplemenitenje medčloveških in meddržavnih povezav. Ne gre le za prevod v porabščino, temveč tudi za implicitno iskanje korenik v sodobnem lingvističnem rudarjenju. To se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in dramatik iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če je poti v Kardoševi prejšnji knjigi Vse moje Amerike družila velika luža, jih tokrat druži jezero, v katero se steka le ena reka in še ta v blato. Pisatelj je s tem delom kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.
Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg, je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovi porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena z oplemenitenjem spominov s krepitvijo novih vezi in povezav.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Murska Sobota : Argo, 2018
Potopis Štefana Kardoša Stric Geza gre v Zaturce ni zgodovinska pripoved o stikih s Turki, ampak sodoben pisni nastavek za snemanje filma, ki bi ga zlahka lahko označili za nespregledljivo nadaljevanje Kardoševe prejšnje knjige Vse moje Amerike. Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina iz tako imenovane Slovenske okrogline na zahodu Panonske nižine odpravi v pokrajine, kjer je potekala predzadnja svetovna morija. Oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž. Lepljenka je sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se kasneje izkažejo za vsaj sumljiv vir za preučevanje zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je treba dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, ob čemer se še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.
A s podvojenostjo je vse še premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bdi pojav, ki je poimenovan smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju. Je pa tudi opazovalec tega potovanja k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovo okolico poletava dron, sodoben nosilec kamere in še česa. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, torej tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero za dolžino in zahtevnost besedila; natančno določen odmik od opisa dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazoritvijo tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v besedilu Stric Geza gre v Zaturce se kaže preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.
Izpostavljati kakršnekoli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno, kljub temu pa je treba poudariti pisateljevo skrb za večplastno oplemenitenje medčloveških in meddržavnih povezav. Ne gre le za prevod v porabščino, temveč tudi za implicitno iskanje korenik v sodobnem lingvističnem rudarjenju. To se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in dramatik iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če je poti v Kardoševi prejšnji knjigi Vse moje Amerike družila velika luža, jih tokrat druži jezero, v katero se steka le ena reka in še ta v blato. Pisatelj je s tem delom kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.
Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg, je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovi porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena z oplemenitenjem spominov s krepitvijo novih vezi in povezav.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov