Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov