Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Neveljaven email naslov