Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


Ocene

2025 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


10.05.2021

Claudia Durastanti: Tujka

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Stefan Feinig: 374

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Aleksander Golja


10.05.2021

Izbrisati zgodovino

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.05.2021

Ali Žerdin: MMXX - Leto nevarne bližine

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.05.2021

Nataša Sukič: Amplituda

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Eva Longyka Marušič.


03.05.2021

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


03.05.2021

Andrej Lutman: Zvrhan čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


30.04.2021

Prinčevo potovanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.04.2021

Gospodična Marx

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.04.2021

Marija Makarovič: Jazbina

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko


26.04.2021

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.


26.04.2021

Cvetka Bevc: In vendar sem

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


26.04.2021

Štefan Kardoš in Jožica Atelšek: Plastenje s(r)amot

Avtor recenzije: Miša Gams Bere Lidija Hartman.


23.04.2021

Cesta Federica Fellinija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.04.2021

Klemen Kordež: Hladna veriga

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


19.04.2021

Maryanne Wolf: Bralec vrni se domov

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Eva Longyka Marušič.


19.04.2021

ur. Esad Babačić: Zamenite mi glavo

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


16.04.2021

Sin

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.04.2021

Novi ameriški črnski film

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 59 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov