Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.