Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


02.10.2020

Sinonimi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Proslava

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2020

Florian Zeller: Laž

SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik


29.09.2020

Not Dead Enough / Vestern

Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


29.09.2020

Not dead enough

Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.


28.09.2020

Paul Celan: Zbrane pesmi II

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Aleš Berger: Vicmaher

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


28.09.2020

Andrej Blatnik: Luknje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar


28.09.2020

Prividi kačjega pastirja

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.


28.09.2020

Bimberli

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.


26.09.2020

Matjaž Zupančič: Nova Rasa

Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.


25.09.2020

LGL v koprodukciji s SVŠGL: Rumena luna

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 67 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov