Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 57 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov